Diversi diversa putant

Ampak bo, brez skrbi, da bo. Enkrat tekom tedna (najkasneje med vikendom). Med odmori bom pisal.

LP Pepi

… je gonilo napredka, pravijo, in to ne samo “oni”, pač pa tudi sam, kar pogosto (kot alternativo “če si lačen, delat ne moreš, če si pa sit, ti pa treba ni), zlasti v odgovor na kak neposreden ukaz članov familije, ki so mi po nazivu in funkciji nadrejeni. (Disclaimer; ne mislim mafijske familije.)

Ampak zadnje dni sem prekosil samega sebe, jebemtiš, da sem, na kar nikakor nisem ponosen in niti ne bi šel delat zapisa … ampak ga, prvič zato, da prekinem trakuljo Game of Thrones zapisov in da morebitnega bralca (ali bralko … ali pa koncu koncev tudi sebe) spomnim, da to ni blog, posvečen izključno Igri Prestolov, drugič pa zato, ker je situacija trdojedrna do té mere, da si že samo zato zasluži par besed. Plus, pisanje ima lahko terapevtski učinek (a na to ne računam preveč).

OK, to, da sem si začel futr nosit v sobo ni nič nenavadnega. Jaz to jemljem kot posledico študija. To, da imam potem sobo polno (organskih in anorganskih) odpadkov, je posledica ravno tega, da v sobi jem, kar pa je, kot smo ugotovili en aksiom nazaj, posledica študija … preko svojih nadčloveških zmožnosti dedukcije lahko na ta način predem do sklepa, da so smeti posledica študija. Še vedno zmerno do pretežno pogost pojav.

Bolj zaskrbljujoč je mogoče naslednji korak. V šoli (ali na kaki avtobusni ali bilokje) pogosto nabavim kako pijačo iz avtomata. Popijem in ko pridem do faze, ko bi plastenko moral vreči v smeti … preskočim to fazo. Zakaj? Ponavadi zato, ker mi koš za smeti tisti moment ni v dosegu roke. Posledica tega je, da flašo pobašem v ruzak. Ruzak je enkrat poln in ponavadi ga praznim doma, ko nimam več prostora za akto. To rezultira v policah, polnih praznih plastenk. In ker plastenk (bog ne daj) sproti ne pospravljam, se té naberejo in … ravno zadnjič sem bil na tem, da bi jih pospravil, a sem prišel na idejo, da so plastenke (posebno tiste od fruca) v bistvu … majhni koški za smeti in da jih sploh nima smisla pospravljati. Priznam, skoraj bolj butasto od teze, da ima tudi sonce žarke in da si zato ne obrijem brade.

Butasto ali ne, še najbolj bizarno pa je dejstvo, da sem pred pol ure, vsled polnega koša za smeti, té majhne koške prvič uporabil. Vem, da prosim veliko, ampak prosim, ne sodite me. Baje, če priznaš, je pol oproščenega.

Malo za šalo, malo zares, upam samo … da tole ne bo imelo kontra efekta od kakega ženitnega oglasa in da čez sto let ne bom umrl sam.

LP Pepi

Drugič. Res ne vem, kako sem ga lahko prejšnji teden tako usral, no, to se mi še ni zgodilo pa čeprav podnaslovov samih  ipak ne gre jemati za preveč važne. So bolj kot spletna domena, ki služi izključno prijaznejši komunikaciji med človekom in računalnikom. Buče, podnaslovi kot taki niso nič krivi. Zajebal sem in za to se posipam s pepelom. Najprej par besed o današnji epizodi kot celoti. Oziroma še prej en kratek povzetek mene kot gledalca. Ko pride do adaptacij, posebej adaptacij svetinj, kot je Pesem Ledu in Ognja, sem gledé sprememb (gledé na izvirnik) precej konzervativen in jih po defoltu ne maram preveč. Kljub temu skušam biti (večino časa) karseda razumevajoč, saj vem, da so (nekatere bolj, druge manj) nujne. Takšne ali drugačne spremembe so bile doslej omniprezentne v vseh epizodah, kar sem pogosto tudi omenjal, TODA v nobeni bolj kot v tej. In vseh deviacij v nadaljevanju niti ne bom omenjal. Se bom do njih konkretno za to epizodo opredelil kar tule, v štartu. Ravno vse te spremembe to epizodo delajo tako gledljivo in jo dvigujejo celo nekoliko nad prejšnjo. Ne vem, če ni to prvič, da mi prebrane knjige niso “koristile” kaj dosti in da sem bil ves čas na trnih, kaj bo in ali sploh kaj bo. No, v resnici vem, da je to drugič. Prvič je bilo, ko je Craster Jona udaril po glavi. Je pa to vsekakor prvič, da sem šel skozi celo epizodo (skoraj) popolnoma brez knjige v glavi in užival sto na uro. Verjetno je nekoliko pripomoglo tudi to, da sem z (re)branjem ostal nekje zadaj.

Krona Starih bogov in novih je prav uvodna sekvenca. Prvih 6-7-8 minut je močna pizdarija, folk, res močna. Rekel bom celo, da me je dosegla bolj kot smrt Neda Starka s konca prve sezone, kar je — upam, da se vsi strinjamo — hudičevo velik dosežek. Celotna ekipa se je odrezala sto na uro in poskrbela za čisti presežek. Zatorej; kudos David “Dosjeji X” Nutter, režiser. Kudos Vanessa Taylor, scenaristka. Kudos Alfie Allen, Ron Donachie, Isaac Hempstead-Wright, Natalia Tena, Donald Sumpter ter drugi glumci s statisti in Hodorjem vred. Za kaj gre. Spomnimo se, kakšen načrt je Theon Greyjoy skoval prejšnji teden: “Napademo Torrhenov štirikot. Starki bodo tja poslali večino svojih mož, kar jih pač ni šlo z Robbom v boj, mi pa bomo tačas zavzeli Zimišče.” No, ta plan je zdaj v teku. Greyjoyi so napadli Starke, pobili zveste jim stražarje in jih zbobnali na dvorišče, vendar ne dovolj hitro, da moister Luwin Robbu ne bi uspel poslati krokarja s klicem na pomoč. Prizorčič, kjer Theon vpade v Branovo spalnico je čudovit, saj pomojem mnenju odlično zajame … neprijetnost, če hočete, celotne situacije. Samo pomislite. Nekdo, ki ga poznaš vse življenje, se ti kar naenkrat nariše pred obrazom in ti pove, da ti je zavzel grad. Če Branov odziv, ki je, mimogrede, briljanten, razdelim na pet delov, bi si ti sledili nekako takole; živjo->lol?->kaj?->zakaj?->ne boš! In dejansko bi tako reagiral malodane vsak, saj gre za res, ponavljam, nerodno situacijo. Tudi za Theona (če bi imel vsaj kanček vesti). Prizor na dvorišču je še boljši. Tam Bran, zavoljo življenj svojih mož, preda Zimišče Theonu. Osha bi barantala, Luwin tudi nekaj podobnega, najbolj pa se odreže ser Rodrik, ki so ga železjaki zajeli na poti med Zimiščem in Torrhenovim štirikotom ter privedli pred Theona. Theonu pljune v obraz, za kar je, na Dagmerjevo prigovarjanje, moistrovemu posredovanju navkljub, kaznovan s smrtjo (z obglavljenjem).  Kar nekoliko ironično, pravzaprav, kako so Starki Theonu v mnogih stvareh še vedno za zgled (kdor izreče sodbo, izvrši kazen + poskus ustrahovanja neuklonljivega služabnika prejšnji teden). In to, da je moral z mečem zamahniti večkrat, vsaj v očeh nekoga, ki Theona zares ne mara (v mojih očeh, naprimer), železjaškega princa simbolično vzpostavi kot … kot nekoga, ki potrjuje sledečo neenačbo; Greyjoy < Stark. Kakor koli že; ser Rodrik Cassel, zimiški orožmojster in kastelan, naj ti stari bogovi naklonijo lahko zemljo. V tvojo čast in slavo (pa še for the ladiez) sem si pustil zalisce.

Danes iz neznanega razloga pri roki nimam relevantne epizode, da bi si tekom pisanja osveževal spomin in tako lažje delal scena-za-sceno recap in vzlic tega kani tale zapis delovati neko bolj fristajlersko kot sicer, ampak … no, nič ampak. Samo povem. Vseeno se bom še za nekaj trenutkov zadržal v Zimišču. Osha, ki se je že prej skušala nekako pogoditi s Theonom, zdaj vstopi v njegovo (novo) spalnico in vrže karte na mizo (žiiiiiivjo, Osha). Malo morda zato, da se mu oddolži za prejšnjo sezono, malo zato, dan se nam producenti oddolžijo za prejšnjo, če se ne motim, od začetka do konca oblečeno epizodo, večji del pa najbrž zaradi preživetvenega nagona. Ko Greyjoy zaspi, se Osha odšunja ven, kjer zapeca še stražarja. In mu prereže vrat. Končno. Za moment sem že podvomil vanjo. Žvižg in skozi vrata prikorakajo Rickon, Bran (uf, grd štos z moje strani, priznam) in Hodor. In Kuštravček (Rickonov krvovolk, če je kdo pozabil) in Poletje. Še stoprvič; krvovolkovi so res čudoviti. Problem, ki ga imam s to sekvenco, je mogoče edinole ta, da je morala Osha, katere cilj je bil ves čas očitno samo svoboda otrok, najprej podreti Theona. Zakaj? Mar ni s tem samo dodatno ogrozila celotne operacije? Ali pa sem jaz izpustil kak nastavek, kar seveda ne bi bilo nič posebno presenetljivega.

Dajmo danes najprej čez vse, kar se vsaj posredno tiče Starkov, zmaje ter wannabe Starke pa prišparajmo za konec. Tabor kralja, ki je izgubil Sever. Robb ponovno zapne za misteriozno Taliso (tisto iz Volantisa), ki tokrat deluje nekoliko bolj pri volji kot zadnjič in z njim odloči deliti še dve dejstvi; da je plemkinja in da se piše Maegyr. Imam razlog, da v te podatke dvomim, pa vendar … Maegyr je povsem valid volantinski priimek. Celo neka velika živina obstaja v Volantisu, nekakšen vladar, če se ne motim, ki se tako piše in morda sta si celo v žlahti, kar bi Taliso zares naredilo za neke vrste plemkinjo. Romanco k sreči prekine Catelyn, ki se je v spremstvu Brienne tačas že vrnila iz Renlyjevega tabora. Cat Robba opomni, da je že obljubljen eni izmed 132489491248z9 hčera tega gospoda in da dane besede ne gre jemati vnemar. Sicer mi pa tale westeroška relativnost časa in prostora ne gre iz glave. Časi trajanja nekaterih stvari (zlasti raznih potovanj) so totalno neproporcionalni, kar je škoda. Verjamem, da neizbežna, a še vedno škoda. V naslednjem prizoru Robb tako že prejme vesti s Severa. Dostavi mu jih Roose Bolton in dopade se mi, da krokarja ni poslal samo moister Luwin, pač pa tudi gospod Manderly iz Belega pristana in Boltonov pankrt iz Grozotrdbe. Všeč mi je, da so omenili še nekatere ostale utrdbe. Da gledalec ne dobi občutka, da je na Severu samo Zimišče. Ena taka kul dodana vrednost, skratka. Robb bi šel bratoma na pomoč kar sam, a Roose mu namesto tega ponudi svojega nezakonskega sina in nekaj sto mož, rekoč, da se borijo na drugi fronti in da enostavno ne morejo braniti še Zimišča. Kar je res, je res.

Arya se v Harrendvoru odlično znajde kot strežajke, še več, s svojo lucidnostjo se (vsaj čisto malo) prikupi celo Tywinu osebno. Istega ne morem reči za sera Amoryja Lorcha, ki izpade bedak, ko zameša priimek Marbrand z Mormontom (se mi zdi?) in pismo s tajnimi lannisterskimi podatki skoraj odpošlje Robbu. Pred tremi tedni sem na konec svojega zapisa prilepil eno kratko karakterizacijo Lorcha in zelo me veseli, da se tekom procesa adaptacije ni porazgubila. Pa prispe Mezinček, ki me čedalje bolj spominja na westeroški ekvivalent grškega boga Hermesa, in Tywin odslovi vse svoje vazale. Zakaj je Mezinček v Harrendvoru (nad “kako” sem že obupal). Do Tywina pristopi s ponudbo o združitvi sil s Tyrelli in ideja zveni čedalje boljše. Kar je mogoče bolj zanimivo; Baelish prepozna Aryo. Ne reagira, ampak vidi se, da jo pozna. Zakaj ne reagira, to vé edinole Mezinček. Imam občutek, da med drugim tudi zato, ker mu stiska Lannisterjev (da nimajo obeh punc, ki bi ju lahko zamenjali za Kraljemorca) kar prija. Kriza je tudi prilika, kot na začetku “pouči” gospoda Tywina. Naj povem še to, da mi Gillenova igra ta teden ni tako zelo zoprna kot prejšnji, kar je tudi vredno svojih fičnikov. Arya na Tywinovi mizi zagleda pismo, ki je, nisem prepričan, bodisi prestreženo Robbovo pismo, bodisi pismo, ki samo omenja Robba. Mislim, da slednje. Pismo vzame z mize, njej pa ga nato vzame ser Amory, ki ga odnese Tywinu. Punca se prestraši, poišče Jaqena in imenuje drugo žrtev. Jaqen reagira nemudoma in Lorch se zgrudi mrtev, ravno ko odpre Tywinova vrata. Vse skupaj izpade kar nekoliko komično in s tem sem povsem kontent. Vse je boljše s kančkom humorja. In verjetno se je kdo spraševal (jaz sem se), zakaj si za žrtev ne izbere kar Tywina in s tem zaključi to kalvarijo.  Odgovor imamo na dlani. Žgečkač je bil posledica trenutnega navdiha (+ nejevere, ali je Jaqen H’ghar sploh zmožen držati svojo obljubo), Lorch pa posledica nuje. Bomo videli, kako bo vnovčila tretje življenje.

Mislim, da nam, kar se zadeva Starkov, ostane samo še Sansa. V Kraljevem pristanku, obkrožena z Lannisterji. Myrcella odhaja v Dornijo in to v velikem slogu. Z velikim septnikom (po stasu in nazivu) in vsem potrebnim za procesijo. Na čolničku, ki ga je, če se ne motim, za potrebe serije posodil dubrovniški navtični muzej. Lep prizorčič, kjer Cersei povsem po nepotrebnem verbalno ugrizne Tyriona in kjer Joff, čigar tron največje pizde na tv ever je zamajal Theon, bratcu Tommenu lepo razloži, da princi ne jokajo. Sledi vrnitev v grad, ki pa začne iti po zlu, ko Joff poleg zbadljivk od razjarjene množice v glavo faše tudi kilo dreka. Dobro narejen prizor, ki lepo zajame klavstrofobičnost situacije, ko si skupaj s parimi stražarji ujet v množici sovražnikov, poleg tega pa lepo ponazori tudi to, kako se raji lahko strga (če le ni slovenska). Edinole odvzetje roke velikemu septniku se mi zdi nekoliko pretirano in poceni. Morda me malce preveč spominja na kak Mortal Kombat fatality (pa me to načeloma ne bi smelo motiti), kaj vem. Tyrion tudi tokrat ukrade sceno, ko šmeksne Joffa. Tega se nikdar ne naveličam. Bi pa tokrat pohvalil tudi Sophie Turner kot Sanso in Roryja McCanna kot Psa, saj se mi zdi, da sta se odlično ujela v eni izmed SanSan situacij.

Jon Sneg skupaj s Qhorinom Polrokim, ki je prevzel vlogo pobovega mentorja, nadaljuje v skladu s svojo misijo, ki je pobiti izvidnike kralja onkraj Zidu. Kar me malo moti pri islandski pokrajini je manko kakršnih koli dreves. Kakšna smreka sem in tja ne bi škodila. Še celo uvodna špica ima, če se ne motim, tam narisana drevesa. Lahko bi jih dodali v postprodukciji, ampak s tem bi bila, si predstavljam, prevelika štala. Ni pa to nič kritičnega. Samo opazka z moje strani. Drevesa so pač nekaj, kar manjša vidno polje in jih je moč nadomestiti s temo, meglo ali s snežnim metežem, če je to potrebno (za kak element presenečenja, naprimer). Qhorinova ekipa nadigra prvo izmed izvidniških postojank, Jon pa zajame divježinjo Ygritte, katere pojavo, če smem soditi na podlagi ene videne epizode, Rose Leslie skine v nulo. Jon bi jo moral v resnici usmrtiti — tako mu namreč naroči Qhorin — a pob približno enako stari punci prizanese, kar mu ta poplača tako, da že v naslednji sapi uide. Medtem, ko Jon lovi svojo talko, ThorinovaQhorinova klapa nadaljuje svojo pot (beri; HITRO nadaljuje svojo pot), kar pomeni, da mora Sneg poiskati zatočišče zase in za Ygritte. Ko ležita na tleh in se grejeta (in Ygritte miga) delujeta kot yin in yang, saj veste; ona v belem, on v črnem, ona divježinja, on zaprisežen brat nočne straže … nasprotja, skratka. Simpatičen prizorčič. Ygritte je simpatična sto na uro, Jonu je pa nerodno.

Naj danes zapis zaključim z Dany. Dany bi ladje in občutek imam, da se Dany iz zmajske matere počasi spreminja nazaj v nekoliko razvajeno punčko, ki ob vsaki zavrnitvi cepeta z nogicami. Tako pristopi do kralja začimb in ga poprosi za ladje. Kralj začimb (nadležen možakar izpred dveh epizod), v prostem času pa tudi kralj trollanja, Dany zavrne na podoben način kot zadnjič, khaleesi pa ne preostane nič drugega, kot da še enkrat poskusi z eno izmed inačic svojega legendarnega “when my dragons are grown” govora.  Ravno zaradi tega govora se zdi vrnitev v Xarovo domovanje, kjer najde poklan večji del svojega khalasarja ter prazen prostor, kjer so bile nedolgo nazaj kletke z zmaji, še toliko bolj boleča. In Irri … jebela, Irri jo je skupila. Ne vem zakaj danes pobijajo vse moje najljubše sekundarne in terciarne like. Nič … ne ostane drugega, kot da spustim še en RIP in … u, pa mi ostane drugega. Vsa ta scena z ukradenimi zmaji je namreč sprememba in ne vem kaj bo, tako da lahko špekuliram. Zmaje na koncu nesejo v stolp, ki bi lahko bil Hiša neumirajočih, kar pomeni, da bi za ugrabitvijo znal stati Pyat Pree. Osumljenec bi lahko bil tudi kralj začimb, za katerega sem prepričan, da je že sit Danyjinih groženj z zmaji in bi ji lahko na ta način prisolil lekcijo. Tretji osumljenec pa je Xaro. Zakaj? Preprosto zato, ker ga je zavrnila. Bomo videli. Komaj čakam.

Naj bo tole dovolj za danes. Tile vtisi so bolj kot ne v znamenju Starkov in mislim, da je kar prav tako. Upam, da tokrat nisem preteral z raznimi povezavami v zapisu … no, pa saj jih je samo ene pet. Pa mislim, da so v kontekstu. In da ne pozabim; predogled drugega tedna.

LP Pepi

Kako gre čas! Smo že na polovici … in to na kakšni polovici, ljudje. Nič ne pretiravam, če rečem, da je to najboljša epizoda izmed prvih petih druge sezone. Do té točke so nam predstavljali nove like ter lokacije in medtem, ko se zavedam, da so predstavitve, zavoljo novih gledalcev, nujne, preteklih epizod, posebno druge in četrte, ne bi mogel označiti za naj-vrhunski-nejši TV program (po standardih, ki jih je postavil prav HBO). Še vedno sta bili dobri, da ne bo pomote … a vseeno nekoliko pod nivojem prve sezone, za kar gre del krivde Martinu, ker je napisal tako kompleksno in nehomogeno zgodbo, del pa tudi scenaristom, ki so, vsaj skozi oči mene kot laika, nekatere dele slabo prepisali. Mogoče je na mestu disclaimer; druge sezone nikakor ne bi rad postavil v senco prve … nenazadnje je bilo tudi lansko leto prvih nekaj delov posvečeno pripravljanju terena. Ampak … samo povem. Mogoče je krivda tudi na moji strani, saj sem nekoliko idealistično pričakoval, da bo šlo že od samega začetka vse samo navzgor. Kakor koli; če je “Harrendvorski duh” res markacija, kot domnevam, potlej se selimo na bolj zelene pašnike. Še prglihanje od zadnjič in akcija.

Ta epizoda otvori nekje v bližini kraja, kjer je prejšnja končala (s tisto brezimno grozoto, ki je pokukala iz gospé Melisandre) — nekje med Neurjevim koncem in Kraljevim pristankom, če sem (ne)natančnejši. Catelyn in Renly prideta do konsenza, do dogovora, podobnega tistemu, ki sta ga pred osemnajstimi leti sklenila Robert in Ned. Ravno, ko se stvari za Starke začnejo obračati na bolje (no, v resnici so bili Starki “na bolje” že tako rekoč celo sezono in je bil vsled tega mogoče že čas za takšno ali drugačno jebo), pa v šotor prpizdi Melisandrin senčni nestvor in iz igre odstrani Renlyja. Naj se na tej točki za moment ustavim. Dober CGI je dober CGI in kot računalnikarja me te stvari vedno fascinirajo. Pri Pixomodu, studiu, ki ima letos čez posebne efekte, so se odlično odrezali, še posebej z vkomponiranjem Stannisovih potez. Vseeno pa se sprašujem, ali je bila vsa ta pizdarija res potrebna, saj bi bil, vsaj tako jaz mislim, nekoliko konzervativnejši pristop verjetno boljši, predvsem pa cenejši. Jaz sem si za prizor vedno predstavljal (Martin ga je v tem duhu napisal) šotorsko platno, z jasno izrisanimi sencami vseh treh prisotnih … iz lepega pa bi se pojavila še četrta, Stannisova, ki bi udarila po Renlyjevi. Si pa predstavljam in se zavedam, da bi bil tak način najbrž (pre)velik riziko zaradi osvetlitve in medsebojne podobnosti senc … in verjetno še drugih tehnikalij, ki se jih kot gledalec niti ne zavedam. Dopuščam tudi možnost, da so kaj podobnega v prvotnem planu celo poskusili, a se ni obneslo. Bodi tole dovolj o tem in naj še enkrat poudarim, da je prizorčič kot celota, s senco vred, fantastičen, tole moje besedičenje pa naj bo vzeto samo kot glasno razmišljanje.

Kriza je lahko tudi priložnost, pravijo, in nedolgo po smrti kralja Mezinček pristopi do žalujočih Tyrellov. Ko je govora o Tyrellih, velja imeti v mislih, da gre za sila ambiciozno familijo, testament česar je tudi njihovo geslo; rastemo močni. Vseeno pa me je (spet) nekoliko presenetila Margaery. Vemo, zakaj se je poročila z Renlyjem, a vse do danes sem imel v glavi, da je bilo to bolj po fotrovi ali babičini želji (upam, da ju spoznamo v prihodnosti in da ju ne bodo brisali)  in ne toliko po svoji. Tu pa se izkaže za precej željno oblasti. Se bo za navadit. Mi je pa Margaery v podobi Natalie Dormer še vedno všeč … Aidan Gillen v vlogi Mezinčka pa čedalje manj. Ne vem, čigava je krivda, ampak tole sikanje(“jor grejsssssss”) mi gre že rahlo na jetra. Še Grima Kačjeust iz Gospodarja Prstanov je govoril bolj skulirano. Morda so nekoliko preveč napihnili njegovo vlogo, kaj vem. Upam, da se bo vnesel … kapaciteto vem, da ima, saj je prejšnji teden prizor s Catelyn odglumil povsem dostojno (prav tako je bil dober v prvi sezoni, da ne omenjam drugih vlog). Gremo dalje. Spet je naneslo, da je prizor s Stannisom ter Davosom krona tega dela, vsaj kar se mene tiče. Ampak jaz sem Stannis fan … že od knjig … in zato moje mnenje glede tega morda ni najbolj relevantno. Zakaj gre; Davos Stannisu pove po pravici, po koliko so hruške in ga prosi, naj v bitko za Kraljevi pristanek s seboj ne pripelje Melisandre. Težak moment, a Stannis na koncu le uvidi Davosov point, a zmaga ni dolgotrajna, saj kralj tihotapca že v naslednji sapi nastavi za poveljnika pomorskega napada na Kraljevi pristanek. V vseh pogledih odličen dialog, ni kaj za dodat. “Hard truths cut both ways, ser Davos.” V ta sklop nekako spada še prizor, kjer sta Cat in Brienne že na poti in kjer Brienne Cat priseže zvestobo. Punca s takim smislom za zvestobo je za oženit! Močan performans, tako z Gwendolineine strani, kot tudi z Michelleine.

En kralj manj = vesela Cersei. Tyrion ji razloži, da ni razloga za veselje, saj zdaj nad njih, namesto Renlyja, ki se je premikal po polžje, prihaja Stannis. Regentka ob tem zamahne z roko, češ, da Joffrey in ona že pripravljata obrambo, v detajle pa noče, kar je za Tyriona kar nekoliko frustrirajoče. Oziroma, bi bilo, če Škrat ne bi imel Lancela, ki mu zdaj služi kot vohun. In prizorček, ki sledi, JE comedy gold. Kako je Tyrion Lancela, ki je še prejšnji teden tako ponosno paradiral po kraljevi dvorani, zreduciral v plazečo se glisto … fak. Tyrion zna. No ja, vseeno priznajmo, da je Lancel lahka tarča. Kar spomnimo se, kako je z njim, takrat še oprodo, lansko leto ravnal kralj Robert. Tyrionu, v glavnem, pove, da je Cersei v cehu piromantov naročila na tisoče vrčev ogníce, ki je über vnetljiva substanca, katere plamen prekaša samo še zmaj. Izdeluje jo starodavni ceh piromantov in prav starodavni ceh piromantov je Tyrionova naslednja destinacija. Na njegovi poti lahko vidimo propadajoče stanje srednjega in nižjega sloja v Kraljevem pristanku, ki je posledica krize, ki je posledica vojne, ki je posledica prve sezone, ki je posledica … kakor koli; v takih časih se pojavijo razni teoretiki zarot in napovedovalci konca in zakaj bi bil Kraljevi pristanek glede tega kaj drugačen od realnega sveta. Majstor stoji na svojem piedestalu in vpije stvari, ki bi jih pri nas lahko našli v časopisu Mladin in najhuje je, kar ugotovi tudi Tyrion, da ima prav. Vsaj glede nekaterih stvari, a kljub temu se Škratu vse skupaj kar nekoliko fržmaga. V naslednjem prizoru sta Tyrion in Bronn že pri piromantih, kjer ju sprejme modrost(kot si pravijo sami) Hallyne, ki ga ne igra nihče drug kot legendarni Roy Dotrice. Če je kdo kdaj poslušal A Song of Ice and Fire audio knjige, potem mu je njegov glas gotovo znan. Tam je namreč igral … vse. Od Catelyn Stark, do Gore. Če ne bi bilo prizora s Stannisom in Davosom ter njune briljantne igre, potem bi definitivno zmagal ta z ognjíco. Tyrion in Bronn tu uprizorita tisto staro finto z dobrim in slabim policajem(no, ne čisto, vsekakor pa nekaj podobnega), s pomočjo katere Cersei speljeta še piromante.

Železnih otokov, oziroma tamkajšnjih domorodcev, se lahko več nadejamo v prihajajočih epizodah, tokrat pa le za pokušino. Theon, ta pizdun, se poka proti Severu pleniti Kamnito obalo, posejano z majhnimi ribiškimi vasicami. In še pred štartom zapne s članom svoje posadke, Črnim Lorrenom, ki Theona ne jebe pet posto. Tako napisan ter zrežiran prizorčič, da nas (vsaj mene), spominja na del iz prve sezone, kjer je Veli Jon Umber prišel ob dva prsta. Tu se resnično vidi, da se je fant učil od Starkov, kar dela njegovo izdajo še toliko bolj umazano. No, za take podvige Greyjoyu manjka krvovolk … narobe pa mu hodi tudi sestra, ki se pojavi od nikoder in mu uniči moment. Potem do Theona pristopi še njegov prvi častnik, Dagmer Klanoust, precej skuliran možakar, ki da mulcu idejo, da bi lahko namesto ribiških vasic napadli Torrhenov štirikot(hvala, Grado!), sedež hiše Tallhart in kasneje še Zimišče. Sicer pa s Theonom nimam nobenih problemov … povsem OK lik  in ga razumem, zakaj dela, kar dela. Pajade!

Pa nadaljujmo tale zapis s Harrendvorom, kjer imajo lannisterski vodje, s Tywinom na čelu, bojni posvet. Škoda, ker ni Kevana. Verjetno se nekje bori z Umberjem, ki prav tako manjka to sezono. Je pa zato ser Amory Lorch in nek žlahtnik, ki bi spal … in nenazadnje tudi Arya, ki zdaj služi kot Tywinova strežajka. Tywin jo vpraša, iz kje je, a se mu punca zlaže (bolj za silo). Izmenjava, kjer mu pove, da je moč ubiti kogar koli, je res … je res. Morda celo grožnja? Tywinu?  Prizor je v celoti umotvor scenaristov, a ne slab … vse v sklopu neke splošne poenostavitve, ki se nad knjigo vrši za potrebe ekranizacije.  V nadaljevanju se Arya malo manj kot zaleti v Jaqena H’ghara, enega izmed treh zločincev, ki jih je rešila pred ognjem. Povedal bom eno anekdoto, ki je prejšnji teden prešla na strani Winter is Coming. Jaqen v knjigi o sebi vedno govori v tretji osebi. Že takoj v napovedniku pa je bilo razvidno, da v seriji uporablja (tudi) prvo osebo. Ljudje, vi ne veste, kakšna štala je to bila, češ: “Kaj se grejo? Zakvaaaaaj? Konec je s serijo!” No, kasneje se je na strani oglasil eden izmed scenaristov, Bryan Cogman, in prilepil direkten citat iz knjige, kjer je Jaqen prav tako izjemoma uporabljal prvo osebo. WTFPWN! Temu, dragi folk, ki mu je uspelo priti tako daleč, se pravi premagati nasprotnika na njegovem lastnem terenu. Svetovno. Da se vrnem na štorijo; H’ghar Aryi ponudi tri smrti in ona si za prvo izbere Žgečkača. Sprememba, glede na knjigo, a pomoje ne prehuda. Moram pa priznati, da sem mislil, da si bo Arya izbrala eno izmed imen, ki jih je recitirala prejšnji teden. Žgečkača, skratka, najdejo mrtvega.

——————————————————————————————————————————-

Od té točke naprej smo že prvega maja, torej po kresovanju (brez kresa) in če bom kvasil neumnosti, se že vnaprej opravičujem. Kraj dogajanja se preseli na Pest prvih móž, bolje rečeno; na vzpon na Pest prvih móž. V bistvu mi je vsega prav to najmanj ostalo v spominu, tako da še enkrat gledam. Ja, folk, a vidite ponije, ki jih ima nočna straža s sabo? In a se spominjate konjev, ki jih je nočna straža držala pri Crasterju? Ja. To je zato, ker “švercanje” konj v Islandijo bojda ni dovoljeno. Kar me pripelje do naslednje točke; je tako! V Islandiji smo. Čudovita fotografija! Pokrajina ni tako gozdnata, kot bi si človek predstavljal ob branju knjige, je pa zato toliko bolj MRAZ. Stari medved in Jon debatirata o Qhorinu Polrokem, napol bajeslovnemu obhodarju nočne straže, sicer pa drugemu v komandi Senčnega stolpa, eni izmed treh še obratujočih utrdb ob Zidu. Malo zatem ima Sam svoj g33k moment, kjer razglablja o donenju rogov. Kolikokrat pihneš za kaj. Vse lepo in prav, ampak ne vem, ali razumem presenečenje nad Samovim znanjem s strani njegovih kolegov … če se ne motim, je to isto povedal že lansko leto. Naj na tem mestu še enkrat izrazim kudos, da se je ekipa premaknila v Islandijo. Torej; kudos! Naprej pa je v igri tudi že Qhorin. Ideja je, da nočna straža pokolje divješke izvidnike, ki bi svoje sicer opozorili o prihajajoči nevarnosti. Za to Qhorin potrebuje tri, zraven pa se uštuli še Jon.

Qarth. Dany in Doreah futrata Drogona in izkaže se, da zmajčič Doreah obožuje. Kot kača obožuje miši? To bomo še videli. Všeč mi je rivalstvo(?) med Irri in Doreah, saj prvi očitno bolj leži dohtraški način, medtem ko je druga bolj za Qarth. Možno tudi, da sploh ne gre za rivalstvo, lahko da Irri še ni prebolela Rakhara in je zato na trnih … ali pa ima tiste dneve v mesecu. Kdo bi vedel. Sledi Daenerysina interakcija z Pyatom Preejem, qarthškim coprnikom, ki je, zelo mogoče, še bolj bizaren od Melisandrine sence. Ta jo povabi v Hišo neumirajočih, coprniški HQ, kjer ti(coprniki), po Xarovih besedah, prebirajo stare zvitke in pijejo pijačo, imenovano senca večera, ki jim ustnice obarva modro. Tačas pa ima ser Jorah za vratom Quaithe, ki ga opozori naj pazi na Dany. Nikakršnih kritik nimam glede té sekvence. Vse štima. Prav tako štima Daenerysina debata z Xarom. Xaro jo zapeca, kar pa ni pogodu Jorahu, ki jo prav tako … zapeca … vsaj malo, tako, med vrsticami.

Tokrat zaključimo z Branom, ki se ponovno daje s svojimi vazali, le da ima tokrat ob sebi še bratca Rickona, ki mu je zaradi odsotnosti skoraj vseh svojih bližnjih, predvidevam, nenormalno dolgčas. Dolgčas prekine ser Rodrik, ki je zdaj že v Zimišču, kamor ga je v prvi epizodi poslal Robb, z naznanitvijo, da je bil Torrhenov štirikot napaden. Rodrik tako odjezdi z večino zimiških mož in Theonu je, kot kaže, padla sekira v med. Bran kasneje pripoveduje o svojih sanjah … da je nad Zimišče prišlo morje samo in podobne marnje(ali pač?). Reedovih frocov ni, kakor koli že obračam, ampak samo Osha in Luwin zaenkrat povsem zadostujeta. Ob predpostavki, da bodo Reede vključili prihodnje leto, se razume.

Kot že rečeno — moja top epizoda doslej. Upam, da gremo v tem slogu dalje. Še drugotedenski trailer.

Lepo se imejte und veliko se smejte. Pepi.

EDIT: Evo, piše se 4. maj in šele zdajle sem ugotovil, da je podnaslov dotične epizode v bistvu “The Ghost of Harrenhal” in ne “The Old Gods and the New”(naslednja epizoda). Se opravičujem. Noč iz ponedeljka na torek očitno res ni bila moj dan za pisanje … jao, folk, oprostite, še enkrat.

Obžalujem, da moje objave zadnje čase prihajajo samo enkrat tedensko in obžalujem, da v njih obravnavam samo serijo Game of Thrones, ampak kakšnih hujšejših podvigov mi čas trenutno ne dopušča. Upam, da bodo prvomajske nekoliko razredčile ta drek, ki je faks in da bom blogersko spet nekoliko aktivnejši, čeprav, kolikor se poznam, ne dvomim, da takrat ne bom imel novega izgovora. In še ena random zadeva, ki ima prostor tule, na začetku. Zadnjič sem se peljal z Game of Thrones trolo. Preden me vprašate; občutek je isti, kot bi se peljal z navadno.

Tokrat bom za spremembo preskočil tiste povzetke in nastavke iz prejšnjih epizod. Zakaj? Zato, ker sem opazil, da to isto počne že HBO in sicer neposredno pred epizodo. Lansko leto so to storili enkrat. Samkrat. Zato sem jih tudi obdržal. Letos pa, kot kaže, vzlic kompleksnosti zgodbe to postaja standard, kar pomeni, da lahko jaz končno odvržem nekaj balasta. Predolgih zapisov se ustrašimo in jih ne maramo. Za vsak slučaj pa “zgodbo doslej” še enkrat lepim tule. Če jo je kdo preskočil. Vem, ja, vsakič zganjam cirkus okrog teh recapov …

Recimo najprej eno o uvodni špici, ki tokrat obišče kar dve novi lokaciji. Grad Harrendvor, ki ga je dal iz čistega napuha, z vizijo o največjem gradu ever, sezidati Harren Črni. Harren je v obzir pozabil vzeti Aegona, ki je v Zahodnje priletel s svojimi zmaji, proti katerim so visoki zidovi le malo zalegli. Harren Črni in njegovi sinovi so tako zgoreli za obzidjem, pošastna zgradba pa od takrat velja za zakleto. Harrendvor je tudi edina lokacija v špici, ki ni živa. Edina lokacija, katere stolpi se ne vzpenjajo s pomočjo mehanskih kolesc. Kontekst štima, saj gre za mrtev kraj. No, Qarth pa po drugi strani prosperira sto na uro in je nekoliko bolj v skladu s kraji, ki smo jih vajeni, zategadelj o njem zaenkrat ne bom izgubljal besed.

Vrt kosti štarta z random debato dveh lannisterskih rekrutov, ki sta očitno potegnila slamici za stražo. Meni se zdi prizor dobro odigran in všečen, saj nas vključi v pogovor dveh navadnih ljudi, ki sta tam zato, ker jima je to kruh in ne zaradi njunih kapric ali želje po moči. Vem pa, da so ga mnogi skritizirali, češ, da je odveč in ne vem kaj še. Jaz pravim, da gre za dober uvod, ki Starke, z Robbovim krvovolkom na čelu, (skozi oči preprostega človeka) dejansko vzpostavi kot neke na pol mistične bojevnike, ki bi se prav lahko gostili z mesom svojih žrtev, kot se kasneje šušlja po Kraljevem pristanku. Da ne bo kakšne zmede; kraj dogajanja je Volovski pregaz, natančneje lannisterski tabor, ampak ne Tywinov ali Jamiejev, pač pa Staffordov. Stafford Lannister je na pot krenil z vojsko novincev, ki naj bi jo priključil Tywinovi. “Novincev” je ključna beseda, saj se spopad, ki sledi, za njih konča precej klavrno. Po bitki, ki se zopet odvije za zaveso, spoznamo dva nova akterja; gospoda Roosa Boltona ter misteriozno … zmeraj pozabim, v knjigi je namreč ni (vsaj v tej obliki ne) … Taliso? Slednjo igra Oona Chaplin, vnukinja nekoliko (opa, zaenkrat) bolj legendarnega Charlieja Chaplina, in igra jo dostojno. Bockanje z Robbom in njeno konstantno nasprotovanje sta se mi v bistvu kar dopadla, me pa zanima, kaj še bo iz nje. McElhatton v vlogi Boltona, ki je prav tako izrazil nestrinjanje s svojim kraljem, štima, posebno, ko zine svojo mantro: “A naked man has few secrets. A flayed man none.” Boltoni imajo (ali bolje — so imeli) navado auslezvanja svojih jetnikov, vse dokler jim Starki tega niso prepovedali. Od tam nenazadnje tudi njihov grb. Tile Boltoni so težki madrfakrji. Da tega, da se njihov sedež imenuje Grozotrdba (ali Dreadfort, po angleško), niti ne omenjam … ampak Martin, kot vemo, ni na prvo žogo, grbi in imena utrdb pa prej odražajo neko na pol mitološko zgodovino hiš, kot pa kar koli drugega.

Novica o Robbovi zmagi je medtem že prispela do Kraljevega pristanka … medtem … med čem, vprašate? Saj ravno to! Googlova dika, gmail, potrebuje več časa za prenos informacij, kot tile westeroški krokarji, jebela. Če je še sekundo nazaj eden izmed Starkov slavil zmago, ima drugi (oziroma druga) prav zaradi te zmage zdaj v glavo naperjen Joffov samostrel. Kontrast, pa to. Kot, da samo Joff ne bi bil dovolj, po dvorani paradira še njegov žlahtnik Lancel, ki se ga, ali pa se ga ne, spominjamo iz prve sezone, ko je kralju Robertu tako zvesto natakal vino. No, po Robertovi smrti je bil ta pajac povišan v viteza, poleg tega pa si je pridobil še vstopnico za v Cersei … in postal proxy za Jamieja Kraljemorca. Vso komocijo s serom Merynom ter vsemi prisotnimi na Sansino srečo prekine Tyrion. Vsa izmenjava, ki sledi, je vzeta naravnosti iz knjige(ravno včeraj sem bral ta del^^) in ne vem, če ni to prvič, da me je zvestoba knjigi motila. Ne morem povsem opredeliti, kaj točno me je zmotilo, ampak prizor v tej obliki ni prišel do mene(verjamem, da v tem nisem edini), kar je škoda. Razlika v medijih. Kakor koli; Tyrion z Bronnovo pomočjo na koncu naumi, da Joffrey potrebuje bejbo in mu pošlje kar dve. Dober stric zmeraj ve, kaj nečak najbolj potrebuje. Tako sem jaz v šestem razredu od svojega za Miklavža dobil eno tamalo flaško Underberga in tri petarde mege. Dovolj o meni, sledi sadističen prizor z Joffom in dvema prostitutkama. O-D-V-E-Č. Popolnoma nobene dodane vrednosti. Vsi vemo, da je Joff gnoj. Vsi vemo, da je Ros povsod. In vsi vemo, da se Joff ter Tyrion ne marata. Štiri minute tako rekoč ničesar novega … kar me ne bi motilo, ako bi bilo časa dovolj. Pa ga ni in v nadaljevanju so zaradi tega nekatere stvari preveč na horuk. Vsaka minuta šteje. Še Tyrionov obračun z Lancelom — verjetno najboljše, kar je imel danes ponuditi Kraljevi pristanek. Spet naravnost iz knjige, ampak tokrat tako, da deluje. Prehod od vzvišenega Lancela do klečečega in rotečega Lancela je lepo odigran, vseeno pa bom izrekel še en pavšalen šimf. Imam občutek, da nam Tyriona nekoliko preveč forsirajo. Do te mere, da so ostale zgodbe potisnjene vstran. Škrat je car in vse … in vem, da je za svoj performans (zasluženo) kasiral nagrade vseh vrst, ampak … takole bom rekel; Martin mi je Tyriona uspel priskutiti šele s peto knjigo. Seriji to utegne uspeti prej. Ali pa sem zjutraj vstal z levo nogo. Ne vem.

Mezinček v taboru mlajšega izmed Baratheonov je očitno plod Tyrionove ideje za izpust njegovega brata. Kako je vedel, da se Cat nahaja ravno tam, o tem ne bi. Pripišimo to dobri obveščevalni. Vname se krajša debata med Renlyjem ter Baelishom … mogoče niti ne bi smel reči “vname” … zgodi se. Kul interakcija, ki knjigo na nek način dopolnjuje. Kot zmeraj pravim; tovrstne spremembe so fajn in na mestu. Zatem se Mezinček sproba še v debati z Tyrellovo Margaery, zopet brez večjih uspehov. Nihče ga ne mara. Pika. Stop. Moram pa reči, da me je ponovno navdušila Margaery. Bejba obvlada. Ona je, kot bi prebrala vse Martinove knjige in se kasneje znašla v seriji. Samo svojega šotora včasih ne najde. Še en zadetek v polno, kar se scenarija tiče … kar je po ne preveč posrečenem Kraljevem pristanku edinole prav. Mezinček svojo srečo sproba še pri Cat. Pri ženi moža, ki ga je za male pare prodal kraljici. Še celo zapecal bi jo, če bi se mu pustila, lol. Shameless.  V resnici sem se tega prizora bal, saj je izdaja mogoče vendarle pretežka za takole iz oči v oči komunikacijo, pa mi je Michelle Fairley v vlogi Catelyn s svojim odporom dokazala kontro. Odlična igra z njene strani. Taki prizori ji očitno ležijo. In, hudiča, ravno pri Cat je Mezinčku uspelo. Vsaj do té mere, da ji je v glavo vsadil idejo. Insepšn stajl.

No in potem … potem pa nekaj fali. Kar naenkrat smo namreč priča soočenju Renlyja s Stannisom. Par minut nastavka manjka. V knjigi se Renly ravno važička pred Cat, da glede Stannisa pa res ni treba skrbeti, ko se mu ta kar naenkrat nariše pred vrati s svojo mini vojsko. Moment, ki tudi vedno samozavestnega Renlyja za trenutek vrže iz tira. Pričakoval sem, da bodo ta del vključili — mislil sem celo, da se bo s tem sklenila tretja epizoda — ampak žal smo namesto tega dobili Joffovo izživljanje. Ni pa zato dialog, ki sledi, nič slabši. “Born amidst salt and smoke … is he a ham?” Enanula za Renlyja. Pa, da ne bom hvalil samo žive narave. Pokrajina, folk, pokrajina. Pokrajina v tej sceni je čudovita. Severna Irska, če se ne motim. Naj preklopim na moj verjetno kar najljubši del celotne epizode; pogovor med Stannisom in Davosom. Hudo dovršen prizor, kjer briljirata oba, Dillane in Cunningham. Spet je vse v detajlih. Stannisov popravek Davosove slovnice, naprimer. Pa Stannisov opomin, da ima “rdeča ženska” ime … vse lepo in prav, a kaj, ko ji že v isti sapi tudi sam pravi “rdeča ženska”. Skozi tovrstne detajle spoznavamo karakter Stannisa Baratheona, kar se mi zdi dbest. Kralj ex-tihotapcu Davosu koncu koncev naroči, naj nekam na kopno prešverca Melisandro, za katero se izkaže, da je na lepem noseča. Drek se čedalje bolj približuje propelerju … IN GA ZADANE, ko Mel rodi … senco? Po mojem mnenju eden bizarnejših momentov Igre Prestolov. Davos se strinja.

K Dany se vrne še drugi izmed njenih treh odposlanih krvnih jezdecev. Cel, z novim konjem in z vestjo o mestu Qarth, nad katerim ser Jorah ni pretirano navdušen.  Od tu namreč naslov epizode. Vrt kosti. Tega prej nisem vedel. Kovarro, krvni jezdec, Daenerys zatrdi, da so tam dobrodošli, a izkaže se vse prej kot to. Trinajsterica qarthških vladarjev ni preveč navdušena nad khalasarjem, posebej zato, ker se ji ga zaradi njegove okrnjenosti ni potrebno bati. Za najbolj pasjega se izkaže nek trgovec z začimbami, ampak naša Dany se razpizdi, kot se zna le ona. Pade v svoj groove in začne spolno občevati z ženskim roditeljem vse povprek. Ko se vmeša Xaro Xhoan Daxos, se stvari nekoliko pomirijo in vrata Qartha se odprejo. Nebroj sprememb, glede na knjigo, a jaz se (zaenkrat še) ne pritožujem.

In še Arya, ki jo je ser Amory Lorch privedel v Harrendvor, ki začasno služi kot utrdba gospoda Tywina in njegove armade. Veličasten pogled na od zmajevega ognja napol stopljene stolpe. Mučenje, kričanje in Aryina molitev, ki se jo je prejšnji teden naučila od Yorena. Delam kljukice. Vse to štima. V naslednjem prizoru vidimo Goro, kako ročno izbira tiste, ki so na vrsti za mučenje. Je kdo porajtal, da je to sezono nov igralec? Še zmeraj ne vem točno, zakaj se Conan Stevens letos ni vrnil — mislim, da je našel nekaj boljšega(ne vem, če ne Hobita) — ampak tudi Ian Whyte se je povsem dostojno odrezal. Vseeno pa  … sovražim recaste. Mučenje, v glavnem, poteka tako; Gora izbere, Žgečkač sprašuje, Podlasica pa vrši. In kako jih mučijo, jebemtiš. S podganami. Točke za izvirnost. Ena povsem random opazka. Mimo tega enostavno ne morem. Podlasica, možakar z baklo … mar ni isti kot Polde Bibič? Izgubljeni sin, morda.

In ravno, ko na vrsto pride Gendry … ravno takrat v utrdbo prijezdi gospod Tywin Lannister. Osebno. In Tywin naredi red. Reši Gendryja. Reši Aryo. Reši vse, ki jim je še bilo pomoči, kar je zanimivo, saj večina, vključno z mano, Tywina jemlje kot negativca … ampak tu, obkrožen s to bando, možakar izpade kot povsem v redu stric. Naj zaključim torej z naukom; če sem boljši od najslabšega, še ne pomeni, da sem dober. Če deluje tudi obratno, še nisem sprobal.

Bodi tole dovolj za danes. Tole ni moja top epizoda te sezone, a vseeno zanimiva. Še trailer za drug teden. Ura je milijon, Pepi gre spat.

LP!

Opažam, da se ta sezona, zaradi naraščajočega števila novih likov, poslužuje izključevanja določenih zgodb iz določenih epizod, precej bolj kot prejšnja. To seveda razumem in je logično, ampak zakaj to pravim; to pravim zato, ker se sprašujem, če so recapi prejšnje epizode vzlic tega sploh še na mestu. Mogoče bo bolje, če se v bodoče, ali pa vsaj tokrat, namesto obnove prejšnjega tedna, raje spomnim vseh nastavkov vseh prejšnjih epizod (ali sezon), pomembnih za aktualno.

Zato se za začetek najprej spomnimo gospoda Renlyja, najmlajšega izmed Robertovih bratov, ki je v prvi sezoni Nedu ponudil sto vojakov za izvedbo coup d’étata, po Nedovi zavrnitvi pa s svojim ljubimcem Lorasom iz hiše Tyrell, podurhal iz Kraljevega Pristanka. V preteklih dveh epizodah smo izvedeli, da se je zdaj tudi sam oklical za kralja in da ob (skoraj) polni podpori sil Neurnih Dežel ter Dalje, koraka nad prestolnico. Zdaj pa še k nekoliko frišnejšim, ali pa tudi ne, dogodkom; Branu se je začelo sanjati, da je Poletje, Theon se je vrnil na rodne Železne Otoke z nalogo, da za kralja Robba rekrutira svojega očeta, Tyrion je pričel s čistkami malega sveta, Yoren skuša Aryo spraviti do doma … Jon pa jih je, nazadnje ko smo ga videli, od Crasterja dobil po dahpapi, ker je, jasno, vtikal nos, kamor ne bi smel.

Ta teden imamo opravka z eno zelo pošteno epizodo — meni zaenkrat najljubšo, manku Zmajevega Kamna, navkljub. Táko, z ogromno spremembami, ozirajoč se na knjigo, da se ob vse posamič niti ne bom spotikal, ampak spremembami, ki delujejo, ki niso kot tisti ponesrečen Mezinčkov prizor s Cersei v prvi(enajsti) epizodi in ki so nujne za strnitev devetstotih strani v deset petdesetminutnih epizod, pri čemer je ključno to, da gledalca ne opeharjajo za izkušnjo, ki jo ponuja knjiga. In všeč mi je kontinuiteta, ki daje vtis, da gledamo, ne serijo, pač pa film, razsekan na deset delov.

Kljub menjavi režiserja — stolček je tokrat zasedel Alik Sakharov, primarno sicer snemalec — ”Kar je mrtvo, ne more umreti” tako začne točno tam, kjer je “Nočne dežele” končala, kar je super, ne samo zaradi omenjene kontinuitete, ampak tudi zato, ker nas je (sklepam) vse matralo, kako se bo Crasterjevo posredovanje izšlo za Jona. Niti ne tako slabo, bi rekel. Par podpludb, pretekel rok trajanja njihove dobrodošlosti v Crasterjevem braniku ter (še ena) poveljnikova pridiga. Naj se popravim. Čisto vse spremembe v tej epizodi spet niso kul. Nekoliko me je zmotila Mormontova sprijaznjenost s Crasterjevim ravnanjem, saj po mojem mnenju ni konsistentna z inicialnim razlogom za ježo nočne straže na Sever, torej tistim mrtvečevim vstajenjem iz prve sezone. Sledi prizor, v katerem se Sam poslovi od Žiljke. Sam med drugim omeni tudi svojega fotra, zaradi katerega je sploh moral na Zid in ki zdaj, kar je pravzaprav kar nekoliko ironično, podpira Renlyja Baratheona. Mi ga bomo verjetno spoznali šele v eni izmed kasnejših sezon. Simpatičen prizorčič, skratka, nisem pa ujel, kaj je tista reč, ki jo izroči Žiljki. Izgleda kot nekakšna solnica. Kot kaže, gre za nekakšen pripomoček za šivanje, čeprav … šivanka ni, cvirn pa tudi ne, tako da ne vem.

Še vedno zmerno do pretežno na Severu, natančneje v Zimišču. Upam si reči, da je tale skozi-kvovolkove-oči del boljši, od vseh tovrstnih delov poprej, zasluge za kar gredo v večji meri temu, da skozi oči Poletja tokrat ne opazujemo samo nežive narave, ampak tudi ljudi, ki se temu primerno odzivajo. Dodan je nek koncept interaktivnosti, ki je prej mogoče manjkal. Sledi daljša debata med moistrom Luwinom in Branom, katere tema so prav te sanje in magija v splošnem. Tu Luwin pojasni svoj nekoliko bolj pragmatičen pogled na čarovnijo,  ki nekoliko spominja na našo korelacijo med religijo ter znanostjo, par besed pa nameni tudi moistrski verigi in nje členom. Donald Sumpter, ta veteran televizijskih ekranov, se v vlogi moistra Luwina tu zares izkaže, kar je tudi razlog, da sekvenca, vsaj po moji oceni, izpade tako moistrsko, kot izpade.

Premierno, Renlyjev tabor. Kot kaže, se jim nikamor ne mudi, saj na vsake par korakov priredijo turnirčič. Bor med Lorasom in Brienne je lepo skoreografiran. Na tej točki se lahko ponovno priklonim kostumografom in njihovemu posluhu za detajle. Brienne v roki namreč ne drži kar nekega xyz generičnega ščita, pač pa ščit z grbom svoje hiše, hiše Tarth, kar vsaj najbolj tr00 fanom, si predstavljam, veliko (ali pa vsaj malo) pomeni. In ne samo to. Tudi ščiti gledalcev so si med seboj različni. Kogar dolgočasim, naj mi oprosti, ampak jaz sem pač sucker za heraldiko Zahodnjega. In še en shout out kostumografom. Gizdalinskega Renlyja iz prve sezone, so uspeli predelati v nekaj, vsaj kolikor toliko podobnega kralju. Od vseh kontenderjev za prestol zdaj v bistvu najbolj kraljévo deluje prav on.  Po fajtu, skratka, na prizorišče prispe Catelyn, ki vse te bleščeče fasade ne kupi. Izpostavil bi prizor s sprehodom, kjer se kralj ustavi in pokramlja z nekim plebejcem, kar je pametna poteza s strani scenarista, saj gledalcu pomaga razumeti, zakaj raja podpira Renlyja in ne Stannisa. Kasneje si Cat nekaj besed izmenja tudi z Brienne, pri čemer obe igralki svoji vlogi odigrata dostojno, ampak … jebela, kako velika je Gwendoline Christie …

Za tem nekaj Renly-Loras cvajtakterske, če se za moment poslužim Serpentinškovega izrazoslovja, akcije, ki smo je vajeni že iz prve sezone. Tokrat nobene dodane vrednosti, le opomin, da je Renly glede tega v dokaj kočljivem položaju. Bolj kot to, pa me ja navdušil naslednji prizor, ki se začne, ko na prizorišče pride Lorasova sestra, Margaery. Pa ne (samo) zaradi Dormerjevkinih jozeljnov, da se razumemo, pač pa zato, ker je lik Margaery vzpostavil povsem drugače kot Martin v svojih knjigah. Za razliko od naivnega dekleta, je Margaery v seriji precej starejša in kar je mogoče še pomembneje; punca je že od samega začetka huda plejerka in točno ve, katero figuro na plošči predstavlja. Točno ve, kaj bi za hišo Tyrell pomenila njena odpoved. Točno ve, da ima pred seboj edinstveno priložnost. In točno ve, kaj gre kam. Veliko bolj kot Renly, naprimer. In še marsikdo. Ali bo ta sprememba v nadaljevanju pomenila kak učinek metulja, lahko le ugibam, rekel pa bom, da mi je ta verzija Margaery zaenkrat kar všeč.

Železni otoki so tokrat poskrbeli za par močnih sekvenc, prva izmed katerih je planiranje vdora na Starkov teritorij.  Žal. Ko je Robb od sebe poslal svojega talca, Theona, je s tem odstranil edino varovalo, ki je gospoda Balona držalo stran od ponovnega poskusa upora. In Balon tudi tokrat udriha po Theonu. Celo dobesedno. Kakor Theona ne maram, moram vseeno priznati, da ima point. Fotr je bil namreč tisti, ki je zasral situacijo devet let nazaj in njegova jeza zdaj, je vse prej kot pravična. Odziv, ko mu Theon navede dejstva, je seveda temu primeren. Ah, fotri … kreganje z njimi, pravzaprav s predniki nasploh, je zagamana reč, saj imaš lahko stokrat prav, pa boš na koncu vedno izpadel mulc, ki nima pojma. En tak Mount Everest kreganja, ki je atraktiven ravno zato, ker je težko osvojljiv. No, nekoliko sem odplaval, mislim pa, da ne povsem iz konteksta.  Theon se tako znajde v dilemi; ali Starki, ali Greyjoyi … ki pa se ne izkaže za pretežko, saj se, drek, že v naslednjem prizoru izreče za slednje. Balon in Yara, oba, sta fanta svinjsko nadmudrila. Če je kdo bral Toma Sawyerja, se mu bo ta situacija zdela znana. Kaj je storil Sawyer, ko se mu ni ljubilo prepleskati ograje? Kolege je prepričal, da je pleskanje špica zabava in na koncu so mu, da jim je posodil čopič ter barvo, ti kolegi še plačevali. Biti Greyjoy je očitno “špica zabava” … Theon je za to zabavo plačal z izdajo Starkov, najboljše od vsega pa je, da za to ni bilo potrebno tako rekoč nobenega prepričevanja. Njegovo spreobrnjenje se nato simbolično sklene s krstom, kar izvede nek brezimen duhovnik Utopljenega boga, ne Aeron, da ne bo kdo mislil. Kar je mrtvo, ne more umreti!

V Kraljevem pristanku se Tyrion ubada s Shae, ki se, kot kaže, dolgočaaaasi na polno. Bojim se, da sem pred dvema tednoma prekmalu pohvalil “rastoče igralske sposobnosti” Sibel Kekilli, saj mi v tem delu ponovno deluje nekoliko medla. Kakor koli, Tyrion ji, kot lek za dolgčas, priskrbi delo Sansine spletične, nad čemer ne ena, ne druga, nista navdušeni. Ne pretiravam, če rečem, da sem za trenutek celo pomislil, da bo Shae Sanso pretepla s krtačo za lase. Krivda je seveda obojestranska. Shae je zanič spletična, Sansa pa je pač gospa, vzgajana za dvor, in zanič spletičen ni vajena. Sansi še nisem povsem oprostil incidenta z Joffom ter krvovolkom z začetka prve sezone, ampak večerja z bodočo taščo se zdi naravnost kruta, od vseh prisotnih pa se za najbolj skuliranega izkaže Joffreyev mlajši bratec, princ Tommen. To troje štima, da ne bo pomote, ampak kar se Kraljevega pristanka tiče, to troje ostane v senci Tyrionove trojne ukane, ki po dovršenosti brez prevelikih naprezanj prekaša preostanek (skoraj) cele epizode. Scenarij, glede na knjigo, vse skupaj nekoliko poenostavi, a nič zato … stvari, ki ta izsek dvigujejo nad ostale, so briljantna žirija, briljantna igra in briljantna montaža. Zakaj gre; Tyrion izvede en kratek testič zaupanja nad tremi člani malega sveta. Pycellu pove, da namerava dati princeso Mycrello zamož v Dornijo, Varysu, da jo kani poročiti s Theonom Greyjoyem, Mezinčku pa, da jo bo omožil v arrynski Dol. Vse zavoljo sklepanja novih zavezništev. Vsakomur izmed trojice tudi naroči, da tega pogovora ne sme izdati kraljici, a glej ga zlomka, kraljica vseeno izve … da bo Mycrella odposlana v Dornijo, kar je tudi dejanska resnica in ne samo izmišljotina, namenjena iskanju ovaduha. Sledi še en kul pogovor Tyriona s Cersei, ki bi lahko služil tudi kot šolski primer petih faz žalovanja ob izgubi; zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. Tyrion je tačas že popravil teste. Mezinček in Varys sta naredila, Pycelle pa je padel, za kar je bil kaznovan z izgubo brade in ječo. Rekel bom, da je Škratovo obračunavanje z vsemi tremi izpadlo sila posrečeno, vseeno pa bi izpostavil Varysa in njegovo uganko in v bistvu kar cel prizor. 1A. Škoda, edinole, da so ta Varysov govor uporabili v vsaj desetih trailerjih in posledično deluje nekoliko obrabljeno. Mogoče ne bi tako govoril, če vsakega izmed teh napovednikov, ne bi videl vsaj petnajstkrat, ampak škoda je že storjena.

Epizoda se tokrat sklene z Aryinim delom zgodbe. Spet … ogromno sprememb, nekaj združenih delov, ampak stvar kot celota kar štima. Yoren debatira z Aryo o maščevanju svojega brata ter o tem, kako se je sploh pridružil nočni straži. Takole se še nista imela prilike pogovoriti, vsaj, da bi bili mi zraven, ne, tako da je bil že čas. Nenazadnje ji možakar skuša rešiti življenje. Plus, nekaj informacij o ozadju določenih stvari ali likov, je vedno dobrodošlih. Pogovor prekine donenje roga in pred durmi se narišeta zlatoplaščnika iz prejšnje epizode, le da tokrat nista sama. Tokrat ju spremlja ser Amory Lorch, drugi izmed tako zvanih steklih psov Tywina Lannisterja(prvi je Gregor “Gora” Clegane). Vname se boj, v katerem se sprva pretegne le Yoren. Po pravici, dobil sem asociacijo na Boromorjevo smrt iz Gospodarja Prstanov, le da je ta primer še nekoliko bizarnejši, saj Yorena Lorchevi možje nasadijo na sulice in dobesedno prinesejo pred Lorcha, da ga ta lahko v miru pokonča. Lannisterci zajamejo vse rekrute, Aryi pa nekako uspe prepričati Amoryja, da je Gendry, ki ga iščejo, v bistvu Lommy, ki jo je skupil že prej in ki je imel pri sebi slučajno Grendryjevo rogato čelado. Kako je lahko ser Amory Lorch črnolasega kovaškega vajenca, zamenjal za plavolasega barvarskega, ne bom nikoli vedel, je pa res, da ni Lorch nikdar veljal za pretirano pametnega. Ko je Tywin Lannister, v času Robertovega upora, da bi mu dokazal svojo zvestobo, naročil uboj štiriletne hčerke Rhaegarja Targaryena, Rhaenys, je Lorch to storil na prefinjen način, s petdesetimi vbodi z mečem. Ko ga je Tywin kasneje vprašal, zakaj je potreboval petdeset vbodov, mu je odgovoril, da hudič mali ni in ni nehal kričati. Tywin je kasneje priznal, da če bi Lorch imel toliko pameti, kot so jo bogovi naklonili repi … potem bi deklico, namesto z mečem, ubil s sladkimi besedami in mehko blazino. Toliko o tem.

Tokrat nekoliko pozneje, kot ponavadi, pa vendar.

LP Pepi

Jebemtiš, ne vem, če ni tole prvič, da sem ponosen na TV Medvode, našo lokalno televizijo. Kaj so storili, da si zaslužijo tako hvalo? Storili so Grom. Metal, v resnici splošneje; alter glasbeno oddajo, ki bo v programu ter na youtube portalu enkrat mesečno. Slovenija in seveda  nje prestolnica, Medvode, je nekaj podobnega krvavo potrebovala. Stvar zaenkrat deluje nekoliko pionirsko, ampak kakšne doterane pizdarije si v tem kontekstu niti ne bi želel. Vodenje je sproščeno, novice ter reporti sveži in relevantni, tako da, kar se mene tiče, oddaja štima. En tak pošten tribute slovenski metal sceni, ki je, bogovi vedó, where the sun don’t shine, za kar krivda v večji meri leti na zagovedano publiko, ampak to je že del neke druge debate.

In ker me na tej točki preveva lokalpatriotizem, si ne morem kaj, da ne bi iz pljuč izpustil našega bojnega klica;
MEDVODE, MEDVODE, NOBEN NAM NČ NE MORE!!!!!

… ki pa zveni veliko bolje, če si prbasan in v elementu. :/

LP Pepi

Evo ga, velikonočni ponedeljek, frej dan, futer v izobilju in čas za drugo epizodo druge sezone Igre Prestolov — kombinacija, ki bi bila, ako HBO prejšnji teden ne bi zajebal in od svojih nederj prekmalu izpustil dotične epizode, še toliko bolj posrečena.

Sistem je, kakršen je in zapis kot ponavadi začenjam s kratkim recapičom prejšnje epizode. V Sever Še Pomni smo se spoznali z Zmajevim Kamnom, otočkom nekoliko severovzhodno od Kraljevega Pristanka, otočkom s katerega srednji brat pokojnega Roberta, Stannis Baratheon, terja svojo pravico do železnega prestola Sedmerih. Spoznali smo se z njegovima desnico ter levico, z ognjeno svečenico Melisandro in z bivšim tihotapcev Davosom Morjavrednim. Režiser je to storil na kratek a jedernat način, pri čemer je ključna beseda seveda jedernat, saj je bil po moji presoji to najpomembnejši del prejšnje epizode, ki je resnično potreboval kompetenten pristop. Stannis je širom kraljestev razposlal krokarje s pismom, češ: “Železni prestol mi gre po postavi … jada, jada … Joff, Myrcella in Tommen pa so plodovi incesta in tako neupravičeni do virbanja.” Večina dvainpetdesetih minut je šla Kraljevemu Pristanku, kamor je prispel Tyrion Škrat in začel, po domače, delati red. Deški kralj Joff je Cersei in celo sebi zrasel čez glavo, deški kralj Robb pa ga je začel lomiti, kar se bo v bodočnosti najverjetneje še zelo poznalo. Omeniti velja še Sever. Bran, zdaj zimiški princ, posluša jamranje svojih vazalov, se druži z moistrom Luwinom, Osho ter Hodorjem in sanja volčje sanje, medtem ko njegov polbrat Jon,  zdaj mož nočne straže, začasno stanuje pri manj kot gostoljubnem divježu Crasterju in njegovim hčeroženam.

Toliko o stari en teden stari epizodi, zdaj pa se raje lotimo nove (en teden stare epizode -.-). Najprej bi se dotaknil naslova. Nočne Dežele. Moram priznati, da so epizode v tej sezoni podnaslovljene nekoliko bolj kriptično kot lansko leto, tako da sprva nisem imel blage, na kaj bi se “Nočne Dežele” lahko navezovale. Zdaj sem na tem, da imajo neko zvezo s smrtjo pri Dothrakih — če se ne motim, sem nekoč v knjigi ujel ta kontekst — vendar me ne primite za besedo. Lahko, da se motim. Mimogrede, tistim, ki tako kot jaz gledate na računalniku; če ste preskočili uvodno špico, ste preskočili tudi kulsko vključitev Špika, gradu hiše Greyjoy. Špica je top. Epizoda sama pobere štafetno palico in nadaljuje približno od tam, kjer je končala prejšnja. Arya na mali potrebi. O tovrstnih sekvencah govorim, ko pravim, da je Igra Prestolov nekaj popolnoma drugega. Če knjižna serija podira knjižne, zlasti fantazijske, standarde, potem lahko brez slabe vesti rečem, da nje adaptacija analogno delo več kot uspešno vrši nad televizijskimi. Tak uvod je seveda na mestu, saj nas opomni, da Arya potuje kot fantič Arry in da mora paziti že pri banalnih stvareh, kot je ravno ta mala potreba. Magnet za probleme, kakršno je, se punče v naslednjem prizoru zaplete v pogovor s tretjino treh posebno nevarnih zločincev, Jaqenom H’gharjem, kar pa ne traja, saj se na cesti na lepem pojavita dva zlatoplaščnika, ki iščeta, ne Arya, ne tebe, pač pa pobiča, ki sliši na ime Gendry, ime, ki ga je Slynt v prejšnji epizodi iztisnil iz kovaškega majstora Tobha Motta. Z Yorenom ni zajebancije, to itak vemo, izpostavil pa bi mogoče samo njegovo ravnanje z zvitkom, ki bolj kot na njegovo nehotenje branja, kaže na njegovo nezmožnost. Miiiičken detajl, a prefinjeno vkomponiran.

Če tudi tokrat malček prefondlam dejanski vrstni red in v zapisu združim tematsko sorodne dele … če to storim, smo pri debati o vitezih, kjer sodelujejo Arry, Vroča Potička, Lommy in na koncu še Gendry. Na tej točki moram pohvaliti Bena Hawkeya, igralca, ki igra Vročo Potičko, saj to počne zelo kompetentno in na ta način, kratkosti dialoga navkljub, uspešno parira Maisie Williams, zdaj že veteranki Igre Prestolov, ki se je v vlogi Arye instantno vzpostavila kot odlična igralka. V primerjavi s tema dvema je Joe Dempsey precej medel in pozabljiv … celo do te mere, da si želim, da bi bil Robertov pankrt Vroča Potička in ne on. Medel ali ne, vseeno je Gendry edini, ki pogrunta Aryo, toda ponovno bom rekel, da prizor ni odigran najbolje. Mogoče zato, ker gre tudi konceptualno za neroden prizor, ampak mene osebno tak argument ne prepriča preveč.

In spet ogromno Kraljevega Pristanka, s čimer nimam problemov, da ne bo pomote. Kraljevi Pristanek in mali svet sta ena taka kul antena, od koder lahko dobivamo informacije o tako rekoč vsem. Sledi mogoče moj najljubši prizor v vsej epizodi. Prejšnji teden sta se udarila Mezinček ter Cersei in s tistim nisem bil najbolj zadovoljen. Zdaj sta podobno storila Varys in Tyrion in tokrat je to — namreč spet gre za isto stvar; transformacijo tega, kar lik v knjigi razmišlja, v dialog — uspelo neprimerno bolje. Oba, Hill in Dinklage, sta v tej instanci fantastična. Na sestanku malega sveta, ki sledi, izvemo, da je ser Alton Lannister že prispel s pogoji Robba Starka. Le te Cersei takoj raztrga, kar je pač deja vu, bolj kot to pa me je presenetilo dejstvo, da Pycelle omeni, da je pismo iz gradu Črnina prišlo preko krokarja, ne preko sera Alliserja Thornea, ki ga je v prvi sezoni na Jug poslal Stari Medved. Nekonsistentnost, ki bi se ji lahko preprosto ognili že s tem, da bi zasluge za dostavo pisma pripisali Thorneu, namesto krokarju, kar ne bi bilo ne časovno, ne finančno nič bolj potratno. Poveljnik Mormont potrebuje več mož in izkaže se, da ima Tyrion soft spot za nočno stražo, saj jim kaj hitro ustreže in na Zid pošlje ex-poveljnika Slynta. Zelo kul prizor, tako rekoč naravnost iz knjige, s to razliko, da tu zlatoplaščnike prevzame kar Bronn, kar je povsem dobrodošla poenostavitev, brez škode za splošnost.

Preskočil sem Mezinčkov bordel. Ne vem, ali je imela Ros v času snemanja kakšno grozno alergijo po celem telesu ali kaj, ampak dejstvo, da jo že drugič zapored vidim oblečeno, me grozno skrbi. Smrt dojenčice prejšnjo epizodo, jo je grozno pretresla, mene pa bi na njenem mestu(in me je celo na mojem) bolj pretresla Mezinčkova tolažba. WTF je bilo s prostitutko iz Lysa? Kako TF jo je kupec pohabil? Nočem vedeti, ampak bojim se, da moram, ker me vsa ta skrivnoščina samo še dodatno meče iz tira. Verjetno sem eden redkih, ki za Ros najde dobro besedo. Esmé Bianco je huda, niti ne slaba igralka … na lik Ros, ki ga v knjigi ni in še vedno ne vem točno, zakaj v seriji je v tolikšni meri kot je, pa sem se že kar navadil.  Kraljevi Pristanek postreže s še enim všečnim prizorčkom, z eno simpatično interakcijo med Cersei in Tyrionom, kjer se vidi, da Dinklage in Headeyeva, sicer dobra prijatelja v resničnem življenju, zares uživata. Tyrionova “listen to me, queen regent” in Cersein “ahah, the people”, sta čudovita delčka dialoga, ki potrjujeta mojo ugotovitev.

Onkraj Zidu. Edo Turoba sprošča negativno energijo, Žiljka, ena izmed Crasterjevih hčera, pa se pobližje spozna z Duhom, Jonovim krvovolkom. Scenarij naravnost iz knjige, če nekoliko skrajšam. Zelo me je presenetil zadnji prizor, zadnji zadnji, zadnji v tej epizodi, prizor, kjer Craster daruje dojenčka pobiča, ne Žiljkinega, da ne bo pomote(vsaj mislim in upam, da ne), belim hodcem, ki smo jih nazadnje videli na začetku prve sezone. Super se mi zdi, da serija na ta način dopolnjuje knjige, saj so se v knjižni verziji ta darovanja evidentno dogajala, le da bralci nismo imeli oči, skozi katere bi jim lahko bili priča. Zelo me zanima, kako in ali sploh bo, to, da jih je Jon od Crasterja dobil po njuški, vplivalo na nadaljevanje. Verjetno ne preveč … en tak mini zapletek, ki TV serijo dela atraktivnejšo in ki je posledica prebrisanih scenaristov. Lahko pa, seveda, da se motim in da bo iz tega še velika pizdarija. Ko smo že ravno pri “onkraj” … pojdimo pogledat še onkraj Ozkega morja. Dany je tokrat res samo za pokušino. Ravno prejšnjič sem razlagal, da so se pojavile govorice, da Rakharo zapušča serijo in jih označil za prazne marnje. No, kot kaže, so se te govorice izkazale za resniče, le da je serijo zapustil v veliko spodobnejšem in ne v tistem ni-ga-več-mi-se-pa-delajmo-da-ni-nikoli-obstajal slogu. Zanima me, če to za Dany pomeni kak dodaten zaplet, saj je Irri obljubila to, kar zadnje čase vse prerada obljublja; maščevanje ter ogenj in kri … vsaj mislim. Dothraščina namreč ni podnaslovljena. Ne vem zakaj.

Greyjoyi bojda ne sejejo. Tako govori njihov rek. Ampak kot kaže, sejejo sto na uro in ne bom se čudil, če se devet mesecev od snemanja te epizode ne obeta kak baby boom. Kapitanova hči je vzeta naravnost iz knjige. Mogoče nekoliko bolj suha, ampak nasmeh za milijon dolarjev je nasmeh za milijon dolarjev. Ko Theon prispe v luko, ga tam pričaka nek brezimen možakar, ki po izgledu in obnašanju zelo spominja na igralca Sama Elliota in punca, železnorodna od glave do pet, ki Theona odpelje do Špika. Grad, mimogrede, izgleda fantastično. Theon se kar naenkrat znajde pred fotrom, polnim zamer in sovraštva do Starkov, ki se je na otoku kujal devet let, odkar mu je gospod Eddard sina vzel za rejenca … in fotr mulca, ki je domov prišel našopirjen, da se reče, kaj hitro strmoglavi iz oblakov. To, da se deklina, ki je Theona pripeljala do Špika, izkaže za njegovo starejšo sestro Yaro(v knjigi Asho), ki jo oče postavlja pred njega, seveda ne pomaga. Gemma Whelan in Patrick Malahide oba briljirata, pa čeprav Gemma morda ni točno tisto, kar sem si ob branju knjige predstavljal. Po izgledu ne, po obnašanju pač. Železni Otoki(in tudi serija na sploh) se kitijo s čudovito scenografijo. Kamin s kraken reliefom, recimo, je super … in se super sklada s tamkajšnjo tematiko in Utopljenim Bogom, ki ga častijo. S Cthulhujem se super sklada. GRRM rad dela poklone priljubljenim avtorjem, kar tudi priznava in kar me navadno ne moti, ampak fraze “what is dead may never die” v tem kontekstu enostavno ne morem vzeti preveč resno.

In spet je naneslo, da je Zmajevemu Kamnu posvečen zadnji del zapisa. Tam Davos rekrutira svojega starega kamerada Salladhorja Saana, lyškega pirata, pri čemer ga za razliko od knjige tu spremlja še njegov sin Matthos. Od Luciana Msamatija nisem vedel, kaj pričakovati, ampak kot Saan odlično parira Cunninghamovemu Davosu in tudi Matthos, ki bi rad starima prdcema na vsak način v glavo vtepel svojo novo vero, ni odveč, saj poskrbi za neko ravnotežje ter s svojo pojavo pomaga predstaviti nekaj Salladhorjevega ozadja … in kasneje tudi Davosovega, če smo že pri tem. Matthos je prefrigan način, da vidimo v glavo Davosa Morjavrednega, tako je. Podobno kot Ros, če hočete, le da Matthos ni izmišljen s strani scenaristov.

Naj končam s prizorom, ki me (je) nekoliko bega(l). OK, to, da je Mel Davosovemu pobiču v uho zašepetala nekaj o smrti, je dovolj bizarno, posebno ozirajoč se na to, da je Mel šlogarica. No, najprej bom izpostavil tisto dobro. Dovolj posrečeno se mi zdi, da so Stannisov odnos do vere prikazali kot zelo pragmatičnega. “I’ve said the words, damn you!” Če me spomin ne vara, je besede v prejšnji epizodi izrekel napak(namesto s “terrors”, je zaključil s “terror”), poleg tega pa je, po končani ceremoniji, Prinašalca luči, bajeslovni meč junakov, pustil kar na obali, zapičenega v pesek. Kost za rajo, pač. Stvar je v tem, da Melisandrine moči ne gre zanikati, kar je tudi razlog, da jo ima ob sebi. Bal sem se, da bodo ta odnos poenostavili v gospodar-suženj odnos, kjer bi Stannis vdano služil Melisandri, podobno kot je to storil PJ pri Gospodarju Prstanov in odnosu med Sauronom ter Sarumanom. To torej štima. Pa se podajmo na območje morebitnih sprememb. Najprej … Stannisova žena, Selysa Florent, je bolana? V prvi epizodi mi je izgledala zmerno do pretežno zdravo. Bolano ženo, ne pa hčerke, za razliko od knjige, kjer je imel ženo in bolano ženo? Zanima me, kako bolana je ta žena. Sledeče je po fan forumih završalo še celo glasneje. Stannisov naskok na Melisandro. Da ne bo pomote, kot moški ga razumem stoodstotno in sočustvujem … Carice van Houten je namreč strupeno huda. Nisem pa povsem prepričan, ali je to povsem v kontekstu z likom. Nisem bil prepričan, dokler stvari nisem premislil. To, da sta se Mel in Stannis poznala tudi v nekoliko bolj bibličnem smislu, je iz knjige jasno vsaj toliko, kot to, da sta bila Renly in Loras geja. In kako naj bi potekal proces parjenja, jebela, če ne tako? OK, to, da sta opravila kar na zemljevidu, ki sta ga prej tako skrbno pripravljala Davos in Matthos, je mogoče vendarle malo prehuda, pa vendar. Toliko.

Kljub parim spotikam, mi epizoda kot celota deluje odlično, celo boljše od prve, me pa zanima, kaj bo prinesel naslednji teden. Zlasti zaradi določenih sprememb. Obstoja tudi že trailer, ki pa, kot se za trailer spodobi, ni preveč zgovoren.

LP Pepi

Letos, ob petdesetletnici glasbenega ustvarjanja kultne skupine The Dubliners, se je svojim veličastnim kolegom, Lukeu Kellyu, Ciaránu Bourkeu ter Ronnieju Drewu, na našo veliko žalost pridružil nič manj veličastni Barney “Banjo” McKenna, poslednji član prvotne zasedbe. Pred dobre pol leta nas je v Križankah zabaval s svojimi anekdotami, poskočnicami in baladami, med katerimi je najbolj izstopala simpatična I Wish I Had Someone to Love Me. Nisem nek pobožnjakar, kar mislim, da vemo, ampak če je kdo tam zgoraj, si ne morem kaj, da ne bi zganjal foušije, zakaj zdaj mu igra cel ansambel.

Barneyu želim miren, a ne (pre)dolgočasen počitek, Dublinersom, ki so nas ob letošnjem jubileju spet kanili obiskati, pa uspešno nadaljevanje svoje začrtane poti. Izguba prvega banja je hud udarec, izguba prijatelja še hujši, a vseeno upam, da si bodo opomogli in da bo ta pot še naprej glasbena. Kot pravijo sami: “It’s too late to stop now.”

LP Pepi

Najprej opravičilo za nekaj, kar sem ali pa nisem obljubil. Ne spominjam se namreč, ali sem to kdaj kje zapisal, ali pa je ta ideja od nekdaj obstajala samo v moji glavi, ampak dejstvo je, da ideja je obstajala in da ideja kot taka še vedno obstaja, a besede tokrat žal niso meso postale. Ta ideja je video blog. Za premiero druge sezone sem hotel pripraviti en video blogčič, kjer bi, namesto pisal, o svojih vtisih pač raje govoril. In … ni šlo. Zakaj ni šlo? Hja, verjeli ali ne, ideja se je dejansko prebila do prve suhe vaje, kjer sem se v retoriki sprobal pred eno spletno kamero in ugotovil, da mi je nerodno gledati v kamero, da mi misli uhajajo iz glave, da se mi zapleta jezik, skratka ugotovil sem, da ni z menoj nič in se raje zatekel nazaj k pisani besedi. Toliko o tem. Druga stvar. JA! Začela se je druga sezona, ki je po besedah scenaristov sestavljena iz večine Spopada Kraljev, poleg tega pa še iz parih strani Vihre Mečev, kar je bojda tudi razlog, da sezona ni podnaslovljena z nazivom druge knjige … no in verjetno ne rabim posebej poudarjati, da sem vesel kot radio. Kljub temu pa bom letos kot gledalec znabiti bolj zagaman kot lani, zakaj lansko leto je šlo za prvo sezono, bili so deviški časi, ko smo si bolj kot kar koli drugega grizli prste, ali bo Martinovo sago sploh možno kolikor toliko spodobno ufilmiti. Ugotovili smo, da to je možno in — tu bom prešaltal na analogijo — skupaj s serijo plezali in plezali smo visoko. Deveti ter deseti klin smo(smo, ampak ne mi … kline so za nas zabijali ustvarjalci serije) torej zabili visoko in potem leto dni viseli.  Razočaran bom, če bom prihodnje leto štartal z nižje točke, kot sem štartal letos.

Pa bodi tole dovolj klobasanja o nekih abstraktnih zadevah, ki za našo stvar niso pomembne, a se mi je kljub temu zdelo prav, da jih v prvih letošnjih vtisih omenim. Gremo na vsebinski del. Lansko leto sem, če me spomin ne vara(in vara me ne), vsakič začel s kratkim povzetkom prejšnje epizode. V tem duhu bi se na tej točki spodobil en povzetek prve sezone. Da pa ne bom pisal stvari, ki sem jih v preteklosti zapisal že vsaj dvakrat, bom raje prilepil tole genialno vižo, ki povzame vse, kar je treba, veliko bolje, kot bi to storil jaz. Spoštovanje avtorju!

In … končno … gremo na Sever Še Pomni(The North Remembers). Glede na konec prejšnje sezone več kot ustrezen naslov. Uvodna špica letos obišče tudi Zmajev Kamen, kar je seveda ustrezno, ne razumem pa povsem, zakaj tudi Zid in Vaes Dothrak. Nič, kar bi me zmotilo(če bi se kanil spotikati ob uvodne špice, potem bi bilo bolje kar zaključiti s pisunjenjem), omenim pa vendarle. Prvo(v resnici enajsto) epizodo je režiral Alan Taylor, kar je prikladno, saj je prav on lansko leto režiral tudi deveto in deseto. Možakar, ki bo, mimogrede, sedel tudi na režiserskem stolčku pri nadaljevanju filma o Thoru, je svoje delo tokrat opravil vsaj enako dobro kot poprej.  Epizoda odpre s turnirjem, posvečenem Joffreyejevemu godovnemu dnevu, ki se odvija na obzidju Dubrovnika Kraljevega Pristanka. Druga knjiga odpre z drugačnim prologom, ampak zamenjava se zdi razumna. Do tega še pridem. Joff, ki se v letu dni ni niti malo skuliral, uživa v bitkah na življenje in smrt, v kar zahodi tudi ser Dontos Hollard, pijani vitez, poslednji svoje rodbine, (skoraj) iztrebljene za časa Norega Kralja. Reveža tako rešita Sansa in Pes, Joff pa ga iz viteza za kazen predela v dvornega norca. Komocijo prekine Tyrion, ki na prizorišče prispe v družbi plačanca Bronna in klanovcev z Dola. Zdi se mi škoda, da so pisci spustili del dialoga iz knjige, kjer si Joffrey in Tyrion takoj na začetku izmenjata besedici “ti” in “jaz”. Je pa res, da sta ti besedici, ki poosebljata Joffovo nelagodnost ob stricu ter Tyrionov ego, v adaptaciji zelo očitno zapisani na njunih obrazih in je s tem v obziru izmenjava mogoče res nekoliko odveč. Tyrion si z mulcem ne da kaj dosti opravka in nadaljuje svojo pot proti dvorani malega sveta, kjer veliki moister Pycelle pravkar predstavlja belega krokarja, ki ga iz citadele v Starem Mestu kot znanilca pošljejo ob koncu poletja. Vsi skupaj lepo čestitajmo Janosu Slyntu, ki je bil za svojo službo povišan v gospoda in si pridobil stolčič v malem svetu. Na sestanek nenazadnje, žvižgajoč si melodijo iz filmov o Harryju Potterju, prikoraka tudi Tyrion in ne, Cersei ga ni niti malo vesela. Posebno, ko izve, da ga je Tywin poslal kot nadomestnega kraljevo roko. Po letu dni me izjemno veseli videti celotno ekipo takole na kupu, pa čeprav gre v bistvu za sámo nožvhrbetzaritno bando. Dinklageu, najbolj od vseh, se vidi, da resnično uživa v svoji vlogi in kako tudi ne, saj igra največjega carja, ki so ga kdaj videli TV ekrani. No … po Houseu, vsaj. Vnemar bom vzel dejanski kronološki red in še malo ostal v Kraljevem Pristanku. Shae in Tyrion. Sibel Kekilli, ki igra Shae, me s svojimi igralskimi sposobnostmi letos prepriča nekoliko bolj kot lani, mesto Dubrovnik pa je od zgoraj tako čudovito, da deluje že fake. V vseh pogledih je bila selitev iz Malte dobra odločitev. Definitivna nadgradnja. Za interakcijo med Cersei in Mezinčkom pa moram reči, da me ni povsem prepričala. Knjižni Baelish bi vedel, da Cersei ni Varys in kot gledalec si ne morem kaj, da ne bi v tem primeru sicer pametnega Mezinčka primerjal z od časti slepim Nedom Starkom. Razumem, da na ekranu ne vidimo misli, kot jih vidimo v knjigi, in da je potrebno nekatere misli zato predelati v dialog, ampak kraljica regentka in gospodar kovancev pač nista skupaj pasla ovac, vsaj ne na ta način.  Torej, Petyr, v bodoče nekoliko več previdnosti, pa bo. Se mi je pa kljub temu dopadla Cerseina reakcija, ki je Mezinčka kaj hitro postavila na realna tla in je tipična za tisto Cersei, ki jo poznamo in imamo radi. “Power is power”, pa to. Že v naslednjem prizoru pa se v Baelishovi vlogi znajde kraljica sama, saj jo v roke dobi Joff, ki mu niti malo ni všeč, da mu Cersei zbija rispekt na stritu. Če vprašate mene, je prav, da ga je šmeksnila. Ko Joff izda edikt, poboj vseh Robertovih pankrtov, takrat, ali pa malo po tem, ko ji kot kralj tako rekoč zagrozi s smrtjo, takrat Cersei spozna, kaj točno se ji je iztrgalo iz povodca. Sledi prizor v Mezinčkovem bordelu, kjer je bila Ros(hah! ste mislili, da je ne bo to sezono, kaj?) očitno povišana v nekakšno madam in s tem najverjetneje, lahko pa tudi ne, zamenjala Chatayo, ki vodi nek bordel, ne vem če ravno ta, v knjigi. No, kriki užitka se kaj kmalu sprevržejo v krike bolečine, ko v bordel prikoraka Slynt s svojimi zlatoplaščniki in začne izvrševati Joffove ukaze. Sledijo krajše sekvence, kjer zlatoplaščniki nadaljujejo z izvršbo … in ja, sekvence kot take so mi kar všeč. Ne vsebinsko, da ne bo pomote, ampak tehnično. Odigrane, posnete in zmontirane so tako, da na gledalca v kratkem času napravijo velik vtis, kar je ob petdesetih minutah na epizodo ključno. V kontekst paše tudi zadnji prizor, kjer Arya in Gendry, zdaj očitno (pred)zadnji Robertov pankrt, z Yorenovo druščino bivših jetnikov, potujeta proti severu.

V Zimišču Bran skupaj z moistrom Luwinom tačas posluša pritožbe svojih vazalov. Prvi izmed njim me hudičevo spominja na nekoga iz knjige, nekoga, čigar imena se ne spominjam, drugi pa je … jaz bi rekel, da gospod Manderly, ampak Luwin ga pokliče drugače, zato sem šel gledat v podnapise. Gospod Portan? Nikad čuo. Izmišljevanje novih likov je najverjetneje ukrep, namenjen izogibanju recastov. Kot vemo, GRRM knjige še vedno piše, tako da usode vseh likov še niso znane. In kot vemo, denarja za translacijo celega Martinovega sveta enostavno ni. Kar naredijo scenaristi je to, da si izmislijo nove like, ki niso ključni za nadaljevanje, za njih poiščejo igralce, le malo večje od statistov(cena je temu primerna), ti liki momentalno nosijo manjše vlogice Martinovih likov, dejanske like pa predstavijo v kasnejših sezonah, ko pridejo nekoliko bolj v ospredje. Tako jaz mislim. Naslednja sekvenca so volčje sanje. Bran skozi oči svojega krvovolka, Poletja. Naj povem, da so krvovolkovi letos dejanski volkovi, v postprodukciji nekoliko povečani in “popravljeni”. Lepo narejeno. Še posebej glede na TV budget. Kasneje Hodor, Osha in Bran debatirajo — no, debatirata v resnici samo Bran in Osha — o teh sanjah, kar Branu ni baš povšeči, zato hitro preklopi na novo, nič manj bizarno temo. Komet. Glede na to, da je to šele prva epizoda, še ne nameravam zagnati alarma zaradi manka Reedovih otrok, češ, kaj se grejo, ampak stvari mi definitivno smrdijo po tem, da bo Osha prevzela njihovo vlogo. Ne bo jih, to vem, ampak upam, da se pridružijo vsaj v naslednji sezoni.

Glede na to, da se je prejšnja sekvenca končala z besedico “zmaji”, je edino prav, da se nova začne z zmaji. Daenerys s svojim mini khalasarjem brodi po puščavi in išče zavetje, ali pa vsaj vodo. Šušljalo se je, da Rakhara letos ne bo, saj naj bi imel igralec Elyes Gabel druge opravke in jebeštrga, tudi Irri je kazalo slabo, zato sem še toliko bolj vesel, da sta oba prisotna. Roxanne McKee prav tako. Roxanne je zakon! In zmaj … CGI pri zmaju je naravnost fantastičen. Si pa ne morem kaj, da ne bi opazil, da so nianse nekoliko drugačne. Vrat, recimo, ima daljši. Dany v obupu odpošlje svoje krvne jezdece v tri smeri in ni hudič, da se ne bi našla kaka oaza.

Sledi tranzicija, ki sem jo omenjal že v prejšnjih zapisih in ki poskrbi za odličen kontrast. Ogenj in led. Iz Dubrovnika v Islandijo, pardon, mislim, da še na Irsko, natančneje pred Crasterjev branik. Gre za kočuro, nekoliko nad Zidom, ki si jo lasti divjež Craster, oče in mož številnim hčerkam, sicer pa prijatelj nočne straže, pa čeprav po njegovem obnašanju tega ne gre vedno sklepati. Omeniti velja tudi Eda Turobo, ki se je letos pridružil ekipi … nenazadnje ga lahko tudi ne bi omenil, saj je, kot pogosto pravi, vajen vsega hudega. Robert Pugh kot Craster štima. Posebno s svojim škotskim naglasom, ki se na nek način lepo poda divješki tematiki. Craster tako kot že dolga leta trguje z nočno stražo; on njim informacije, oni pa njemu bolj otipljive stvari, kot so naprimer sekire in vino. Jon pa, tako kot ponavadi, spet stegne jezik ob nepravem slučaju, za kar mu poveljnik Mormont pove par krepkih.

V taboru Stark pride do interakcije med Robbom in Jamiejem. Taboru, ja. Ne v Rečnjavi, kar je škoda, saj me kletka iz tankih vejic, namesto betonske celice, ne prepriča preveč. No, pa vendar bi z Rečnjavo v paketu dobili še kopico Tullyjev, kar bi bilo enostavno predrago. Vsaj zaenkrat, ko ti še niso tako zelo pomembni. Zato imajo Jamieja venomer s sabo, kar gledalcu ne bi smelo biti preveč moteče(vsaj meni ni). Stark Lannisterja pobližje spozna s Sivim Vetrom, svojim krvovolkom, izmenjata pa si tudi nekaj zanimivih vrstic dialoga, pri čemer je potrebno priznati, da je Waldau bistveno boljši igralec od Maddena, tako da prvi drugega na momente žal zasenči. Kasneje se prizorišče preseli v šotor, od koder Robb v Kraljevi Pristanek odpošlje Altona Lannisterja, TV verzijo knjižnega Cleosa Freya. Ta sprememba mi je mogoče še najbolj jasna od vseh. Razlaga, zakaj se Frey bori na strani Lannisterjev, bi bila odvečna potrata časa. V idealnem svetu, kjer bi imeli dvajset epizod na sezono, bi bilo to mogoče, v realnem pa so tovrstne nianse zgolj odvečen balast, ki gre na rovaš pomembnejših stvari. Robb na tej točki odpošlje svoje tri najbližje zaupnike, sera Rodrika, Catelyn in Theona, vsakega na svoj konec, prvega v Zimišče, drugo v Neurne Dežele k Renlyu, tretjega pa na Železne Otoke, po pomoč k svojemu očetu.

In za konec še … Zmajev Kamen. Moja najljubša fakcija. Bal sem se, kaj bodo storili s smrtjo moistra Cressena, ki je v knjigi prolog, ki resda zajema samo nekaj več kot deset strani, ampak je natrpan z informacijami, mislimi ter občutki moistra. Mislil sem, da bodo nekoliko napihnili vlogo in ga pustili živeti vsaj nekaj epizod, da bi nas nekoliko bolje spoznali z njegovim odnosom do Melisandre, rdeče svečenice. Ko sem pred dnevi izvedel, da tega niso storili, sem bil nekoliko zaskrbljen, danes pa vidim, da je bila skrb odveč. Cressen je, kljub kratkosti njegovega screen timea, dovolj glasen, da pride do nas in vzlic tega sem si kar oddahnil. Prizor, kjer sežgejo sedmere, se mi dopade. Carice van Houten kot Melisandra ne deluje tako hudičevo temperamentna in gajstna, kot sem si predstavljal ob branju knjige, deluje pa zato izredno svečana, kot se za duhovna tudi spodobi. V svojih vlogah prav tako, mogoče se celo bolj, blestita tudi Cunningham in Dillane. Prizor z omizjem je neprecenljiv. Popravljanje iz “Jamie Lannister” v “Jamie Lannister Kraljemorec” in iz tega v “ser Jamie Lannister Kraljemorec”, je čisti Stannis Baratheon. Cressenova zastrupitev pa tudi ni tako plitka kot sem se sprva bal, kljub temu pa … eh, saj je dobra. Jaz bi, če bi bilo na meni, naredil tako, da prva pije Mel, ne pa da je Cressen že gotov, preden svečenica sploh pokusi. Ampak namen je pomoje dosežen in zaradi tega se s tem ne bi preveč utrujal. V prihodnosti več Zmajevega Kamna, prosim. Več Stannisa, več Melisandre in več Davosa. Tudi več kraljice Selyse, ki je v prvi epizodi in bo, kot sumim, tudi preostanek té sezone, predvsem sramežljivo statirala.

Takole, pod črto, obetaven začetek. Če se pogovarjamo o številkah, bi epizodi prisolil eno solidno devetko. Upam, da se sezona v tej maniri tudi nadaljuje in da kvaliteta pod nobenim pogojem ne pade. Nenazadnje se šele ogrevamo.

LP Pepi